Leto 1958. Bil je začetek. Vedno je začetek. Nisem še imel 10 let in kupil sem si prvi
fotoaparat – veliko staro mehovko Agfa na film srednjega formata z osmimi posnetki. Negativ je meril 6×9 cm. Pri proženju prvega posnetka se mi je zatresla roka. Film in slike sem čisto sam razvil v bratovi improvizirani temnici. Od takrat že več kot pol stoletja s fotografijo ustavljam čas.
Kasneje sem si kdaj pa kdaj lahko sposodil nov bratov v Nemčiji izdelan maloslikovni Altix. Družinski dogodki, izleti, dopust… in nakup prvega zrcalnorefleksnega aparata ( ruski Zenit 3M ). Takrat smo v Jugoslaviji fotografski navdušenci o odličnih zahodnonemških in japonskih kamerah v večini le sanjali. Leta 1970 sem si kupil že kar imenitno vzodnonemško Praktico z Mayerjevim objektivom 50 mm 1:2.8 , vendar brez svetlomera. Naslednja Praktica ga je že imela. V osemdeseta leta sem vztopil s prvim japonskim aparatom: to je bila Yashica FR1 s kar tremi objektivi – 28 mm, 50 mm in telezoomom 70-200 mm. Z njo sem se plazil po rovih zasavskih rudnikov, raftal na Tari v Črni gori in se povzpel na Triglav.
Sredi osemdesetih sem se po temeljitem razmisleku odločil za Nikona FE2 in takoj spoznal, zakaj je Nikon najboljši, zato sem nabavil še drugega. V enem je bil črnobeli film, v drugem pa barvni. Oba občasno uporabljam še danes – kot alternativo ali rezervo na potovanjih.
Sledil je še F-501, prvi Nikon z avtofokusom, v devetdesetih pa F 90X in najboljši od vseh – Nikon F5.
Prvi digitalec se je zbirki priključil leta 2000 – Nikon Coolpix 990. Z njim sem napravil nekaj desettisoč posnetkov in čeprav je imel »samo« 3,2 miljona točk velik CCD, je bila 90×180 cm velika povečava družine steklenih izdelkov Impilabile Steklarne Hrastnik za frankfurtski sejem Tendence popolnoma ostra.
Naslednji nakup je bil logičen – Nikon D70 z odličnim objektivom 18-70 mm, do prihoda D2X vsesplošno uporaben, ki še sedaj marljivo služi predvsem kot popotniški fotoaparat. Pragozd ob reki Madre de dios, šesttisočak Chachani v Andih, mehiške piramide, Rhodos…
Za zahtevnejše in večje tiske ( katalogi, plakati…) je bilo v analognih časih treba uporabljati kamere vsaj srednjega formata. V sedemdesetih letih sta bila za silo dobra Pentakon Six in Yashica Mat, zadnjih petindvajset let pa dve Mamiyi – 645 in 1000S. Nikon D2X leta 2005 in Nikon D3X leta 2011 z objektivi Nikkor 1:2.8 17-55, 14-24, 24-70 in 70-200 mm sta nadomestila tudi te kamere in pravzaprav zelo poenostavila delo.
Tu zgodbe še ni konec. Še vedno z enakim veseljem pritiskam na sprožilec in se pri tem kratkočasim in zabavam…
